Pri samozdravljenju bolnik sam oceni resnost zdravstvene težave, postavi »samodiagnozo« in sam izbere zdravilo, ki mu je na voljo brez recepta. Odgovoren je za pravo oceno resnosti zdravstvene težave, odločitev za izbiro zdravila, uporabo zdravila po navodilih ter spremljanje poteka samozdravljenja. Pri samozdravljenju torej nosi odgovornost bolnik sam. Lekarniški farmacevt kot strokovnjak za zdravila bolniku le pomaga pri oceni resnosti zdravstvene težave in s tem pri odločanju za samozdravljenje, pri spremembi življenjskega sloga ali izbiri primernega zdravila za samozdravljenje. S tem pa ne prevzema odgovornosti za potek zdravljenja, ampak pomembno zmanjša tveganje odgovornosti, ki ga nosi bolnik.

V nekaterih evropskih državah se v lekarnah lahko brez recepta dobi precej več zdravil kot pri nas. Vendar pa bo s časoma tudi v Sloveniji na voljo čedalje več zdravil brez recepta. Iz tega pa sledi, da se bodo morali bolniki bolj odgovorno zavedati svoje vloge pri samozdravljenju. Način izdaje zdravila (na recept, brez recepta) določi Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke. Ta je naveden tudi v navodilu, ki je priloženo zdravilu. Agencija se za spremembo režima iz izdaje na recept v režim izdaje brez recepta odloči na podlagi ustreznih podatkov o učinkovitosti in zlasti uporabnosti zdravila. Velja pa tudi nasprotno, če se na podlagi izkušenj ugotovi, da zdravilo ni dovolj varno za samozdravljenje. Agencija v tem primeru spremeni zdravilo iz režima izdaje tudi brez recepta v režim izdaje na recept.

Pri samozdravljenju si torej, kot že samo ime pove, pomagamo sami. Ravno zato je še kako pomembna prava informacija o samozdravljenju oz. o zdravilih za samozdravljenje. Danes, ko je na vsakem koraku poplava takšnih in drugačnih informacij je pomembno, da se vsak posameznik zaveda, da so viri, ki jim lahko zaupate nedvomno lekarniški farmacevti, seveda zdravniki, navodila za uporabo, ki so priložena zdravilu, internetne strani lekarn (tudi na www.lekarna-sevnica.si), kjer lahko zastavite tudi vprašanja, strokovna združenja in zdravstvene publikacije, namenjene laični javnosti, vendar tudi v tem primeru je pomembno, da preverite avtorje. Zaupajte torej vedno in samo tistim informacijam o zdravilih, ki vam jih podajajo strokovnjaki s tega področja! Tudi pri iskanju informacij o zdravilih in samozdravljenju na internetu je potrebna velika mera previdnosti. To je prostor, ki ni nadzorovan in tako poln zavajajočih in celo napačnih informacij, ki vas lahko zavedejo in resno ogrozijo vaše zdravje. Zato v tem primeru vedno preverite, kdaj je bila informacija objavljena in kdo za njo stoji!

Poleg najrazličnejših takšnih in drugačnih informacij pa se danes na policah spletnih trgovin, trgovin,  drogerij, specializiranih trgovin in tudi lekarn pojavlja množica izdelkov, ki obljubljajo malodane čudežne zdravstvene učinke za nemalokrat velik denar. Vse pogostejši, predvsem na podeželju, so tudi prodajalci, ki takšne izdelke ponujajo na vratih domov. Po videzu so ti izdelki podobni zdravilom (tablete, kapsule, sirupi, praški…),vendar pa to niso zdravila in niso namenjena zdravljenju ali preprečevanju bolezni. Namenjena so dopolnjevanju prehrane in imajo hranilne in fiziološke učinke. Uvrščamo jih med prehranska dopolnila. Številna med njimi vsebujejo enake sestavine, kot so v zdravilih rastlinskega izvora ali v zdravilih, ki vsebujejo vitamine in minerale, le odmerki so različni. Žal pa niti slovenska niti evropska zakonodaja ob prvi prijavi prehranskega dopolnila ne predpisujeta, da bi morali neodvisni državni organi preveriti njegovo dejansko sestavo in kakovost. Zdravila so za razliko od prehranskih dopolnil preverjena na učinkovitost, varnost in kakovost in imajo dovoljenje za promet, ki ga na podlagi predloženih študij s strani proizvajalca podeli neodvisni državni organ Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke. Ne nasedajte torej obljubam, ki so največkrat zavajajoče in lažne!

Zavedajte se torej, da ste sami odgovorni za svoje zdravje. Pred uporabo zdravila vedno natančno preberite navodilo za uporabo in se v primeru kakršnihkoli vprašanj obrnite na farmacevta ali zdravnika. Navodilo za uporabo vedno shranite, ker nikoli ne veste, kdaj ga boste želeli spet prebrati. Predvsem pa… bodite previdni pri nakupu prehranskih dopolnil!

Pripravila: Petra Majcen, mag.farm.

 
Najpomembnejši vir informacij za bolnika oz. njegovega skrbnika sta ZDRAVNIK in LEKARNIŠKI FARMACEVT. Oba bolnika običajno poznata, mu večkrat predpisujeta oz. izdajata zdravila in mu zaradi tega lahko tudi individualno svetujeta. Seveda mu iz objektivnih razlogov včasih ne moreta nuditi vseh informacij o zdravilu. V ta namen oz., če bolnik pozabi podane informacije mu je na voljo PRILOŽENO NAVODILO ZA UPORABO ZDRAVILA, ki je prisotno v vsakem pakiranju zdravila. Priloženih navodil dokler zdravilo uporabljamo ne zavržemo. Nikoli ne vemo, kdaj ga bomo spet potrebovali.
Vešči svetovnega spleta pogosto iščemo informacije o zdravstvenih težavah in zdravilih NA MEDMREŽJU. Na tej točki pa je potrebna previdnost! Zaupanja vredni viri so denimo portali lekarn, na katerih lahko neposredno vstopimo v stik z magistrom farmacije. Ob iskanju informacij priporočamo, da vedno preverite, kdo informacijo ponuja in kdaj je bila objavljena. Osnovne informacije o zdravilih brez recepta in tudi zdravilih na recept lahko najdete tudi na spletnem naslovu www.zdravila.net.

Kako pravilno uporabljamo zdravila?

 
• ZDRAVILA; KI JIH ZAUŽIJEMO – PERORALNA UPORABA (tablete, kapsule, peroralni praški, zrnca in tekoče peroralne farmacevtske oblike):
- Za odrasle osebe velja, da je treba ob zaužitju tablet ali kapsul popiti vsaj 2 do 2,5 dcl vode! Praviloma se drugim vrstam pijač (mineralne vode, čaji, sadni sokovi, mleko, kava) ob jemanju zdravil izogibamo, saj lahko spremenijo delovanje zdravila.
- Tablet običajno ne smemo deliti ali drobiti, razen, če imajo zarezo. Podobno ne smemo odpirati kapsul, razen, če to dovoljuje proizvajalec.
Požiranje tablet nekaterim predstavlja precejšen problem. Pred morebitnim drobljenjem moramo preveriti, če proizvajalec to dovoljuje. Tablete so pogosto obložene s tanko oblogo, ki ima lahko različno funkcijo. Lahko le omogoči lažje požiranje, prekrije neprijeten vonj ali okus zdravilne učinkovine ali izboljša stabilnost tablete pred neugodnimi vplivi vlage in zraka. Lahko pa filmska obloga omogoča zakasnjeno sproščanje in ščiti učinkovino pred kislim želodčnim sokom oz. zmanjša neželene učinke zdravilne učinkovine na želodčno sluznico. Za bolnike, ki imajo težave s požiranjem so tako primernejše oblike, ki se v ustih stopijo kot bonbon (orodisperzibilne tablete) ali tablete, ki jih raztopimo v vodi tik pred uporabo (šumeče tablete, tablete za peroralne raztopine, tablete za peroralne suspenzije).
- Peroralne praške pripravljamo v lekarnah predvsem za otroke, za katere proizvajalci ne nudijo ustreznih odmerkov. Zdravilo damo otroku tako, da prašek stresemo na žlico ali v kozarec in dodamo nekaj tekočine. Ne smemo jih stresati direktno v usta, ker je zaradi fine uprašenosti možno neželeno inhaliranje v dihalne poti.                                                                  – Pri uporabi tekočih farmacevtskih oblik za uporabo skozi usta vedno za odmerjanje uporabimo priložene odmernike (kapalke, merilne žličke, merice ali brizge). Otroci pogosto zavračajo uporabo zdravil v obliki peroralnih suspenzij. Če bo pomagalo mu lahko damo zdravilo z njegovo najljubšo žličko, a šele ko predhodno s priloženim odmernikom odmerimo zdravilo. Z brizgo, katere vsebino počasi izpraznimo v notranji kot ličnice preprečimo, da bi otrok zdravilo lahko izpljunil.

• ZDRAVILA, KI JIH UPORABLJAMO NA KOŽI:
- Pred uporabo farmacevtskih oblik na koži je potrebno le to očistiti. Umijemo jo z blagim, nedražečim milom ter jo dobro splaknemo in posušimo. Umijemo tudi dlani in predvsem konice prstov, s katerimi običajno nanašamo zdravila na kožo. Z iztiskanjem tube pri spodnjem robu preprečimo vdiranje zraka v njeno notranjost, kar lahko povzroči mikrobiološko onesnaženje. Po nanosu mazila oz. raztopine na kožo si spet umijemo dlani oz. konice prstov, s katerimi nanašamo zdravilo na kožo.
- Če uporabljamo pršila s potisnim plinom, jih moramo pred uporabo dobro pretresti, da ustvarimo ustrezno količino delcev v vsakem odmerku.
- Transdermalne obliže namestimo na čist in suh predel kože. Ta naj bo neporaščen, morebitne dlake predhodno odrežemo s škarjami, nikar pa ne uporabljamo britja. Mesta prilepljanja je potrebno menjavati, s čimer preprečimo preobčutljivostno reakcijo.

• KAPLJICE IN MAZILA ZA OKO:
- Pred vkapavanjem kapljic v oko glavo nagnemo nazaj in rahlo potegnemo spodnjo očesno veko navzdol, da nastane žepek. Pogledamo navzgor in kanemo kapljico v notranji očesni kot konjuktivalne vrečice. Ob tem pazimo, da se s konico steklenice oz. plastenke ne dotaknemo očesa in njegove okolice, s čimer bi lahko poškodovali oko ali okužili kapljice. Oko počasi zapremo za eno do dve minuti, da se zdravilo porazdeli po očesu. Odtok kapljice skozi solzevod preprečimo s pritiskom konice prsta na koren nosu ob notranji strani zaprtega očesa.
- Uporaba mazila za oko poteka podobno kot uporaba kapljic za oko, le da namesto kapljice v konjuktivalno vrečico iztisnemo 1 do 2.5 cm mazila.
- V primeru, da bolnik uporablja več zdravil za oči, mora upoštevati časovni razmik vsaj 5 minut med uporabo posameznih zdravil.
- Če uporabljamo kapljice in mazilo za oko istočasno, si vedno najprej apliciramo kapljice in šele nato, čez 5 minut ali več še mazilo.

• KAPLJICE ZA UHO:
- Pri vkapavanju kapljic za uho se uležemo na bok. Da bi izravnali ušesni kanal je potrebno z roko najprej potegniti uhljev rob navzgor in nazaj pri odraslem oz. navzdol in nazaj pri  otroku.
- Po nakapanju predpisanega števila kapljic je najbolje na boku obležati še približno minuto, da se zdravilo bolje porazdeli.

• KAPLJICE, MAZILA IN PRŠILA ZA NOS:
- Vkapavanje kapljic v nos priporočamo leže, s čimer preprečimo, da bi tekočina stekla v usta. Če se to zgodi, jo moramo izpljuniti. Najbolje se je uleči na posteljo tako, da je glava nagnjena močno nazaj čez rob postelje. Po vkapavanju ostanemo leže še nekaj časa. Če glavo premaknemo v najmanj tri različne smeri (levo, desno, naprej, nazaj) se bo tekočina enakomerno porazdelila po nosni votlini.
- Pri uporabi mazila za nos lahko sedimo. Po iztisu približno 1 cm mazila v nosnico od zunaj s prstom nežno masiramo od spodaj navzgor, da se mazilo enakomerno porazdeli po nosni sluznici. Mazilo lahko nanesemo tudi z vatirano palčko.
- Tudi pri uporabi pršila za nos lahko sedimo. Pred prvo uporabo pršilnika je potrebno sprostiti nekaj zdravila iz pršilke v zrak in sicer tako, da nastavek nekajkrat potisnemo navzdol, pri čemer se mora pokazati fino razpršena meglica. Glavo nagnemo toliko naprej, da vidimo prste na nogah. Nato z desno roko namestimo nastavek v levo nosnico in ga usmerimo proti zunanji nosni steni. Ob sprostitvi odmerka nežno vdihnemo skozi nosnico. Postopek ponovimo še v drugi nosnici tako, da z levo roko namestimo nastavek v desno nosnico.

• FARMACEVTSKE OBLIKE ZA INHALIRANJE:
Farmacevtske oblike za inhaliranje so različne. poznamo tako inhalatorje v obliki pršila, kot inhalatorje za suhe praške brez potisnega plina. Zdravila za inhaliranje se razlikujejo tako po zdravilnih učinkovinah, kot po lastnostih samega inhalatorja, zato je pred uporabo treba natančno prebrati navodilo proizvajalca.
- Pršilo z zdravili za lajšanje napadov praviloma postavimo za širino dlani pred usta, izdihnemo ves zrak, odpremo usta, sprožimo ventil pršila in hkrati počasi in globoko vdihnemo. Nato je treba zadržati dih, kolikor le moremo, najbolje vsaj 10 sekund. Če je potrebno postopek ponoviti, to storimo šele čez 30 sekund.
- Uporabo lahko olajšamo z nastavki, ki so potrebni pri majhnem otroku in uporabi pršil z zdravili za preprečevanje napadov. Pri slednjih uporaba nastavkov prepreči pojav hripavosti in glivičnih okužb v ustni votlini. Nekatera novejša zdravila se lahko uporabljajo tudi brez nastavka, kar je potrebno preveriti v navodilih proizvajalca. ob uporabi nastavka je prav tako potrebno zadržati dih približno 10 sekund s tem, da po eni sprožitvi zdravila lahko vdihnemo večkrat. Če uporabljamo pršilo brez nastavka, si je potrebno po inhaliranju zdravila za preprečevanje napadov poplakniti usta z vodo ali pa spiti nekaj požirkov tekočine, da preprečimo prej navedene stranske učinke.
- Inhalator za suhe preške brez potisnega plina je pred vdihom potrebno aktivirati po proizvajalčevih navodilih. Ustnik inhalatorja namestimo v usta in ga dobro zatisnemo z ustnicami. Vdihniti je potrebno hitro in kolikor močno zmoremo ter zadržati dih približno 10 sekund. Po uporabi pršila za preprečevanje napadov si tudi tokrat usta speremo z vodo.
- Inhalatorje za suhe praške ne smemo nikoli čistiti z vodo, ker vsebina ne sme priti v stik z vlago.

• SVEČKE:
- Ob vstavljanju svečk v danko se uležemo na bok tako, da eno nogo vzravnamo,drugo pa upognemo. Svečko potisnemo čim globlje, da ne bi izpadla, potem nekaj časa sedimo ali ležimo pri miru.
- Ob aplikaciji mazila za rektalno uporabo si pomagamo s priloženim nastavkom, ki ga napolnimo in mazilo nato iztisnemo v debelo črevo.

• FARMACEVTKE OBLIKE ZA VAGINALNO UPORABO:
- Ob uporabi farmacevtskih oblik za vaginalno uporabo se je potrebno uleči na hrbet, upogniti kolena in jih razširiti. Vaginalno kremo vnašamo s priloženim nastavkom in jo stisnemo čim globlje v nožnico. Vaginalno tableto ali globulo potisnemo čim globlje v nožnico s prstom.

Ali so čas kdaj vzamem zdravilo in presledki med posameznimi odmerki zdravila pomembni?

Pri večini zdravil čas odmerjanja ni pomemben, vsaj kar se tiče odmerjanja na točne časovne intervale. Pri nekaterih zdravilih, recimo antibiotikih, pa je pomembno, da jih vzamemo točno na uro. Le tako vzdržujemo stalno koncentracijo antibiotika v krvi, ki uspešno zatre bakterije.
Kljub temu pa odmerjanje ostalih zdravil ni povsem prepuščeno naključju oz. samovolji bolnika. Zdravljenje je vsekakor bolj uspešno, če bolnik ob zdravljenju z zdravili ustvari nek ritual, ki ga spomni na zaužitje zdravila.
Ob odmerjanju zdravil pa ne smemo spregledati cirkadialnih ritmov, na podlagi katerih potekajo fiziološki procesi tudi v človeškem telesu. Medicina govori o vplivu cirkadialne ure na številna bolj ali manj znana bolezenska stanja pri človeku. Ob upoštevanju cirkadialne ure lahko uporabimo nižji odmerek za enak učinek ali zmanjšamo verjetnost neželenih učinkov.
- Tako na podlagi značilnosti zdravila in upoštevanja cirkadialnih ritmov npr. svetujemo uporabo antialergikov ob alergijskem rinitisu zvečer.
- Pri astmi so simptomi najhujši zjutraj, največja obstrukcija dihal pa ponoči. Tako olajševalce uporabljamo zvečer, preprečevalce (kortikosteroide) pa zjutraj.
- Bolečine pri revmatoidnem artritisu so navadno najmočnejše zvečer, zato takrat odmerjamo zdravila proti bolečinam.
- Zdravila za zmanjševanje ravni holesterola v krvi odmerjamo zvečer, saj je delovanje le-teh ponoči najučinkovitejše.

Kakšen je vpliv hrane na zdravila, ki jih zaužijem?

Hrana ima na uporabo zdravil, ki se jemljejo skozi usta pomemben vpliv. Vsrkavanje nekaterih zdravil v črevesju se lahko ob sočasno zaužiti hrani zmanjša ali zamakne.
- Kalcij v mlečnih izdelkih lahko tako z nekaterimi skupinami zdravil tvori netopne komplekse in tako znatno zmanjša učinek zdravila.
- Tablete z gastrorezistentno oblogo (gastrorezistentne tablete) jemljemo vedno »na prazen želodec« s čimer preprečimo zadrževanje zdravila v želodcu in morebitno predčasno sproščanje učinkovine.
Lekarniški farmacevt bolnika pogosto opozori na jemanje zdravil glede hrane. Podrobnejša razlaga je sledeča:
o jemanje zdravila na tešče – zjutraj eno uro pred zajtrkom,
o jemanje zdravila na prazen želodec – eno uro pred jedjo ali dve uri po jedi,
o jemanje zdravila s hrano – tik pred jedjo, med jedjo ali po jedi.
- Ob uporabi zdravil za zniževanje krvnega tlaka omejimo vnos soli, da omogočimo ustrezen učinek zdravila.
- Nesteroidna protivnetna zdravila – zdravila proti bolečinam praviloma jemljemo s hrano, da zmanjšamo draženje želodčne sluznice. Izjema so gastrorezistentne farmacevtske oblike, ki se jih vzame pred jedjo.
- Ob zdravljenju z antokoagulanti (varfarin – Marevan) bodimo zmerni pri uživanju hrane bogate z vitaminom K (špinača, cvetača, brstični ohrovt, krompir, rastlinsko olje, jajčni rumenjak…).
Ne glede na ta splošna priporočila je podatek o jemanju zdravila glede na obrok hrane potrebno vedno preveriti v navodilih priloženih zdravilu oz. o tem povprašati farmacevta ob izdaji zdravila. Navodila za isto učinkovino se včasih lahko razlikuje med različnimi proizvajalci, saj se farmacevtske oblike med seboj razlikujejo.

Ali pijača vpliva na delovanje zdravila, ki ga zaužijem?

Zdravila najpogosteje jemljemo v obliki kapsul ali tablet s pomočjo tekočine. Kot tekočino, ki jo zaužijemo ob jemanju zdravila priporočamo vodo, ki v najmanjši meri vpliva na obnašanje zdravila v telesu.
 Uporaba mleka ali sadnih sokov z nekaterimi minerali (Ca, Mg, Al, Fe) lahko z določenimi zdravili tvorijo netopne komplekse in s tem zmanjšajo vsrkavanje zdravila v črevesju.
 Sok grenivke lahko znatno zviša koncentracijo določenega zdravila v krvi in tako poveča njegovo učinkovitost in stranske učinke.
 Sok brusnic, ki se pogosto priporoča ob okužbah sečil odsvetujemo bolnikom, ki se zdravijo z varfarinom (Marevan), saj obstaja kar nekaj poročil o pojavu krvavitev ob sočasni uporabi.
 Kava in pravi čaj prav tako nista primerni pijači, s katerima bi zaužili zdravilo.
 Uživanje alkohola se je ob zdravljenju z zdravili najbolje odpovedati, saj zaradi svoje presnove preko jeter lahko vpliva na mnoga zdravila.

Ali lahko eno zdravilo vpliva na delovanje drugega zdravila v telesu?

Da, nekatera zdravila lahko v telesu medsebojno reagirajo. Medsebojno delovanje zdravil ali krajše interakcija med zdravili najpogosteje pomeni, da je učinek enega zdravila spremenjen zaradi prisotnosti drugega zdravila. Učinki posameznih zdravil se lahko med seboj seštevajo (zdravila imajo na organizem podobne učinke) ali pa se izključujejo (zdravila imajo na organizem nasprotne učinke). Lahko se kot posledica interakcije med zdravili pojavijo tudi neželeni ali celo toksični učinki zdravila.
Pogostost interakcij je povezana s številom zdravil, ki jih jemlje bolnik, a ta povezava ni linearna. Tako se pri bolnikih, ki jemljejo 5 zdravil verjetnost za potencialne interakcije pojavi pri 50%, pri jemanju 8 ali več zdravil hkrati pa se te pojavijo že skoraj v 100%. Dejavniki, ki poleg števila zdravil vpliva na klinično odražanje interakcij so tudi odmerek in farmacevtska oblika zdravil ter spol, starost in psihofizično stanje bolnika.

Kje pravilno shranjujemo zdravila?

Za zagotavljanje in ohranjanje učinkovitosti, varnosti in kakovosti je potrebno pravilno shranjevanje zdravil. Le s pravilnim načinom hranjenja zdravil lahko dosežemo, da se kakovost zdravila do izteka roka uporabnosti ne spremeni pomembno.
• Izpostavljenost sončni svetlobi lahko povzroči razpad odločenih sestavin zdravila, kar povzroči njegovo neučinkovitost ali celo toksičnost.
• Prav tako ima na stabilnost zdravila velik vpliv vlaga. Tako je potrebno v stanovanju za hranjenje zdravil izbrati prostor, kjer bo vpliv temperature in vlage čim manjši.
• Temperatura, pri kateri je zdravilo shranjeno je eden izmed najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na stabilnost zdravila. Nekatera zdravila (npr. inzulini) so nestabilni in se uničijo že pri sobni temperaturi. Takšna zdravila moramo hraniti v hladilniku, običajno pri temperaturi med 2 in 8 C! Nekatera druga zdravila (kapljice za oči) se morajo prav tako hraniti na hladnem, a pri nekoliko višji temperaturi, med 8 in 15 C. Večino zdravil lahko hranimo pri sobni temperaturi med 15 in 25 C.  Shranjevanje pri tej temperaturi se priporoča tudi pri vseh tistih zdravilih, pri katerih pogoji shranjevanja niso navedeni na ovojnini oz. v navodilu za uporabo zdravila. Zdravila, ki jih je potrebno shranjevati v zamrzovalniku se hranijo pri temperaturi pod – 15 C.
Na to, kje in kako hranimo zdravilo s posebnim načinom hranjenja boste še posebej opozorjeni v lekarni ob izdaji zdravila!
SPLOŠNA NAVODILA ZA SHRANJEVANJE ZDRAVIL:
 Zdravila hranimo v originalni ovojnini, v temnem prostoru (predal, omara), zaščitena pred vlago!
 Zdravila shranjujemo dobro zaprta, v prostoru, kjer ni visoke vlažnosti v zraku (pod 60% vlažnost). Kuhinja in kopalnica nista primerni mesti za shranjevanje zdravil!
 Idealno mesto za shranjevanje zdravil je relativno hladen in suh prostor, stran od oken ali prostora, kjer je možen zunanji vpliv vremena.
 Predal, omarica, kjer hranimo zdravila naj bo višje ležeč in pod ključem, da preprečimo dostopnost otrokom.
 Če sta pri hiši dva ali več ljudi, ki redno jemljejo zdravila, le-ta shranjujmo v ločenih predalih in pod ključem, da ne pride do zamenjave.

Kam z odpadnimi zdravili?

Če zdravila ne odstranimo pravilno, lahko škodujejo družbi in okolju. Nepravilno odvržena zdravila lahko pridejo v okolje in z delovanjem na fiziološke procese vodnih in drugih živali škodujejo le-tem. S pronicanjem v podtalnico lahko preidejo v pitno vodo in tako škodujejo tudi ljudem. Zdravila je zato potrebno odstraniti na način, ki najmanj obremeni okolje. Nikakor se jih ne sme prepuščati med običajne gospodinjske odpadke ali splahniti skozi straniščno školjko!
Skladno z Uredbo o ravnanju z odpadnimi zdravili se neuporabna zdravila lahko oddajo v lekarni, kjer je organizirano varno ločeno zbiranje odpadnih zdravil. Lahko se jih prepusti tudi izvajalcu javne službe v zbirnih centrih ali premičnih zbiralnicah, v specializiranih prodajalnah v posebnih zabojnikih in zbiralcu odpadnih zdravil ob kampanjah.
Zaradi varnosti zaposlenih in obiskovalcev v lekarni ter varovanja okolja, v lekarni ne sprejemamo injekcij in drugih ostrih predmetov, medicinsko tehničnih pripomočkov in kemikalij! Skladno z Uredbo o ravnanju z odpadnimi zdravili v lekarni ni dovoljeno odlagati odpadnih radiofarmacevtskih izdelkov in odpadnih zdravil iz krvi in plazme!

Na kaj naj bom pozoren pri uporabi zdravila predpisanega otroku?

Otrok je oseba od rojstva do 12 leta starosti.
Zdravljenje z zdravili pri otrocih naj vedno poteka pod nadzorom staršev oz. skrbnikov. Za zmanjšanje odpora otroka pred zdravili le-teh ne smemo enačiti z bombončki, prav tako pa je potrebno, kakor vsa ostala, tudi zdravila namenjena otrokom shranjevati na mestu nedosegljivem otroku.
 Če zdravil v obliki tablet ali kapsul otrok ne more požreti, se vedno predhodno posvetujte z lekarniškim farmacevtom ali lahko tablete zdrobite oz. vsebino kapsule stresete.
 Za natančno odmerjanje zdravil v obliki tekočih farmacevtskih oblik so priložene žličke, kapalke, lončki. Če želi otrok pojesti zdravilo s svojo žličko, vsebino prelijemo iz merilne žličke v njegovo priljubljeno. Slednja nikakor ne more služiti natančnemu odmerjanju! Zelo primerno je dajanje zdravila s kapalko ali brizgo. Zdravilo otroku stisnemo v stranski ustni kot pod ličnico.
 Če vam je zdravnik pediater predpisal antibiotik v obliki v obliki peroralne suspenzije, zdravilo shranjujte na hladnem. Farmacevt vas bo ob izdaji zdravila posebej opozoril, če morate zdravilo hraniti v hladilniku. Rok trajanja takega zdravila je po pripravi suspenzije precej kratek (7 do 14 dni). Pred uporabo zdravilo dobro pretresite! Pomembno je natančno odmerjanje, tako glede količine posameznega odmerka, pogostosti odmerjanja kot razmika med posameznimi odmerki.
 Pri otrocih zelo pogosto uporabljamo zdravila za zbijanje telesne temperature, pri katerih moramo prav tako paziti na velikost enkratnega odmerka in dnevnega odmerka, kot tudi razmik med posameznimi odmerki. Najpogosteje uporabljana učinkovina je paracetamol (Lekadol, Daleron, Calpol), kjer naj bo razmik med odmerki vsaj štiri ure.
 Ker najdemo iste učinkovine v različnih zdravilih, se ob uporabi več zdravil prepričajte glede vsebnosti učinkovin, da ne bi prišlo do predoziranja!
 Acetilsalicilna kislina oz. Aspirin se pri otrocih zaradi zapletov pri vročinskih stanjih ne sme uporabljati!
 Kapljice oz. pršilniki za zmanjšanje izcedka iz nosu oz. odprtje dihalnih poti (Operil, Olynth, Nasic, Benil) naj se pri otrocih, zaradi številnih neželenih stranskih učinkov, uporabljajo čim manj oz. res samo po potrebi.

Na kaj naj bomo pozorni, če imamo v družini starostnika, ki jemlje zdravila?

Starejše osebe ali starostniki so po današnjih, najpogosteje uporabljenih definicijah tiste osebe, ki so stare 65 let in več. Ti skupini zdravil je predpisanih več zdravil na recepte, kakor drugim skupinam prebivalstva, saj se s starostjo povečuje pogostost bolezni in njihovo hkratno pojavljanje.
 Če ocenimo, da zdravljenja z zdravili starostnik sam ni zmožen, je potrebno poiskati skrbnika, ki skrbi za dajanje zdravil starejši osebi.
 S pripravo in uporabo osebne kartice zdravil se mu olajša zdravljenje z zdravili. Osebno kartico zdravil naj ima vedno s seboj pri zdravniku, v lekarni ali ob obisku nujne medicinske pomoči oz. v bolnišnici. Kartica naj se redno posodablja. Na njej naj bodo navedena vsa zdravila, ki jih posameznik dobiva predpisana na recept in tista, ki jih kupi v lekarni brez recepta ter tudi vsa prehranska dopolnila, ki jih jemlje.
 Pri starostnikih se pogosteje izražajo neželeni učinki zdravil, kakor tudi neželeno medsebojno delovanje zdravil. Neželeni učinki zdravil pri starostnikih so tako najpogostejši vzrok za nesodelovanje s predpisanim načinom zdravljenja, za samovoljno spreminjanje odmerka ali prekinitev terapije.

Viri: Pravilno ravnanje z zdravili, Bojan Madjar, mag. farm., Januar 2012

Pripravila: Petra Majcen, mag. farm.

Zelo pomembno je ločevanje med suhim (neproduktivnim) in mokrim (produktivnim) kašljem. Lajšanje oz. zdravljenje je namreč ravno nasprotno.

Pri suhem kašlju ni sluzi ali sekreta, ki bi ga bilo potrebno odstraniti iz dihalnih poti, ampak gre za preobčutljivost sluznice na dražljaje iz okolja (hladen zrak, dim, virusi itd.), zato z zdravili zaviramo refleks kašlja. To so centralno delujoči antitusiki, ki jih odsvetujemo nosečnicam in doječim materam, osebam z boleznimi ščitnice, z neurejenim krvnim tlakom, z astmo, pljučnico, KOPB, glavkomom ozkega zakotja in z motenim delovanjem jeter ali ledvic. V teh primerih se raje odločimo za lajšanje težav z lokalno delujočimi antitusiki – to so sirupi, pastile ali čaji, ki prekrijejo sluznico in mehansko preprečijo draženje.

Pri mokrem kašlju ali kašlju z izločki pa moramo sluz izkašljati, ker se bo drugače nabirala v dihalnih poteh in bi z zaviranjem refleksa kašlja težave le še povečali. Za olajšanje izkašljevanja uporabljamo ekspektoranse: ti utekočinijo sluz, da se lažje izkašlja. Uporabimo lahko učinkovine v obliki tablet, sirupov, čajev, praškov ali šumečih tablet. Pomembno je, da pijemo zadosti tekočine, da se sluz bolj utekočini in se lažje izkašlja.

K zdravniku moramo, če imamo:
• kronični kašelj – to je vsak kašelj, ki traja dlje kot 8 tednov,
• kri v izmečku,
• zelen izmeček,
• močno povišano telesno temperaturo,
• dušenje med kašljanjem,

Vzroki za kronični kašelj so lahko:
- težave z želodčno kislino
- kronično vnetje zgornjih ali spodnjih dihal, tudi astma, KOPB, rakave bolezni, srčno popuščanje
- stranski učinki nekaterih zdravil

Pripravila: Barbara Šoštar, mag. farm.

Po okužbi na koži opazimo okrogle rdečkaste izpuščaje z izrazitim robom, ki se luščijo. Spremembe se pojavijo na trupu, rokah, nogah, vratu in obrazu, pa tudi na lasišču, kjer so slabše omejena in težje opazna. V primeru prizadetega lasišča lahko lasje začnejo tudi izpadati.

Diagnozo se potrdi z mikrobiološkim pregledom kožnih lusk, izpuljenih dlak ali las in gojitvijo gliv na gojišču v laboratoriju. Žarišča dermatolog pregleda v temi s posebno – Woodovo – svetilko, pod katero omenjene kožne spremembe zelenkasto odsevajo.

Zdravljenje: izpuščaje mažemo z antimikotičnimi kremami. Ob večjem številu žarišč ali okužbi lasišča zdravnik predpiše sistemske antimikotike (tablete). Čas zdravljenja je odvisen od kontrolnih izvidov in mesta okužbe, navadno traja najmanj dva meseca.

Preventiva:
- izogibanje nepoznanih mačk in psov
- umivanje rok in ostalih delov telesa, ki so bili v stiku z okuženo živaljo
- dosledna higiena in skrb, da zdravi ne pride v tesen stik z obolelim – brisače, posteljnino, obleke okuženega je potrebno prekuhavati. Otrokom se v času bolezni odsvetuje sodelovanje pri šolski telovadbi in drugih ekipnih športih vse do negativnih izvidov.
- če gre za okužene domače živali, je prav, da se jih odpelje k veterinarju in ustrezno zdravi.

Kdaj k zdravniku?
Antimikotične kreme za lokalno zdravljenje so tudi v prosti prodaji in jih lahko kupite v lekarni. Če pa opazite na koži več omenjenih izpuščajev ali se le-ti pojavijo na lasišču, čim prej obiščite zdravnika.

Pripravila: Barbara Šoštar, mag. farm.

Žrelo je vez med prebavno cevjo in dihalno potjo ter leži neposredno za ustno votlino. Grlo je nižje, služi za oblikovanje glasu in preprečuje uhajanje hrane v dihalne poti.
Bolečine v žrelu so pogosto znak okužbe z virusi ali bakterijami in s tem tudi prvi znak prehlada ali gripe. S pravočasnim ukrepanjem in razkuževanjem žrela se lahko izognemo kasnejšim zapletom.
Tudi bolečine v grlu so lahko znak okužbe, vendar se okužbe v grlu ponavadi kažejo s hripavostjo in suho sluznico grla (kašelj).

Poleg tega, kaj nas boli, je pomembna tudi vrsta bolečine. Boleče žrelo namreč zdravimo drugače kot pekoče žrelo. Izdelki z mentolom, ki so zelo učinkoviti pri bolečem žrelu, bi namreč pekočo bolečino še poslabšali, prav tako hripavost in suho sluznico.

V lekarni je na voljo precejšnje število pastil za lajšanje težav v žrelu in grlu. V splošnem jih delimo na:
• pripravke z antiseptiki – ti razkužujejo ustno votlino in žrelo in na ta način omejujejo obseg bolezni,
• pripravke z lokalnimi anestetiki – ti olajšajo bolečino,
• pripravke z lišaji – te uporabljamo pri hripavosti, dražečem kašlju in pekoči bolečini, ker zaščitijo sluznico in jo spodbudijo k hitrejši obnovi.
V izdelkih so pogoste različne kombinacije teh učinkovin.

Lahko si pomagamo tudi s čaji. Najpogosteje se uporablja žajbljev čaj, ki ga mlačnega grgramo – deluje protivnetno. Blagodejno delujejo tudi čaji iz zdravilnih rastlin, ki vsebujejo sluzi – te prekrijejo sluznico in preprečijo draženje le-te. Vendar moramo biti previdni pri pripravi teh čajev: sluzi so namreč termično neobstojne, tako da ponavadi pripravljamo hladne izvlečke.

Glede na spremljajoče simptome lahko izberete tudi homeopatsko zdravilo – nekaj jih je na voljo tudi v naših lekarnah.

Vsak pripravek ni za zdravljenje katerekoli težave, zato farmacevtu čimbolj podrobno opišite svoje težave in skupaj bosta našla najboljšo rešitev vaših tegob.

Pripravila: Barbara Šoštar, mag. farm.

Vzrok je lahko prekomerna uporaba glasu (govorniki, pevci) ali virusi prehlada. Pomembno je, da glasilke čim manj obremenjujemo, kar pomeni, da čim manj govorimo (tudi šepetanje obremeni glasilke), jih vlažimo: pijemo oziroma grgramo čaje, v ustih raztapljamo pastile (blagodejno delujejo pastile z lišaji, slezom, smrekovimi vršički), v prostoru zagotovimo primerno vlažen zrak, pomagamo si lahko tudi z inhalacijami. Pomagali naj bi tudi antihistaminiki – antialergiki in šumeče tablete s kalcijem. Ne pretiravajmo z izdelki z veliko količino mentola, ker bomo s tem samo dodatno razdražili sluznico in glasilke.

Učinkovita so tudi homeopatska zdravila – katero zdravilo bo najbolj pomagalo je odvisno od spremljajočih simptomov.

Če hripavost traja dlje kot nekaj dni, moramo k zdravniku!

Pripravila: Barbara Šoštar, mag. farm.

Pripravila: Barbara Šoštar, mag. farm.

Leta 1949 pa je oblast Antonu Abramoviću nacionalizirala lekarno. Prostori lekarne nisi bili nacionalizirani in so ostali v Abramovićevi lasti. 25. oktobra 1949 je Okrajni izvršni odbor Krško z odločbo št. 2784 ustanovil »Okrajno lekarno v Sevnici« in ji dodelil prostore bivše Abramovićeve lekarne.[1] Lekarna je bila vpisana v register državnih gospodarskih podjetij 18. novembra istega leta, s čimer je pridobila lastnosti pravne osebe in pravico do poslovanja. Poslovanje lekarne je obsegalo »izdelovanje zdravil, nakup in prodaja na drobno sanitetnega blaga, zlasti zdravil, specialitet, kemikalij, obvezilnega materiala, serumov, cepiv, galenskih in dietetskih preparatov, higiensko-kozmetičnih sredstev, vse v obsegu svojega območja.«[2] Za upravnika lekarne je bil imenovan Albin Žumer[3], mag. farm., ki je z družino stanoval v nadstropju hiše.

Leta 1954 je Anton Abramović ponudil svojo hišo, v kateri so bili prostori lekarne, stanovanje upravnika Albina Žumerja in farmacevtske pomočnice v odkup lekarni. Do sporazuma med Občinskim ljudskim odborom Sevnica kot investitorjem in Abramovićem o odkupu je dejansko prišlo aprila 1957. Potrebna finančna sredstva za odkup je dal na razpolago Občinski ljudski odbor Sevnica iz svojega investicijskega sklada. Lekarna mu je potem morala v letnih obrokih vračati do popolnega izplačila.

Zaradi povečanega povpraševanja po preskrbi prebivalstva z zdravili je Lekarna Sevnica leta 1955 ustanovila Lekarniško postajo Senovo, leta 1959 pa še Lekarniško postajo v Krmelju.

Leta 1963 je bila po dolgih letih v Sloveniji ustanovljena Lekarniška skupnost, ki naj bi usmerjala in dajala razne napotke obstoječim lekarnam tako na strokovnem kot tudi na knjigovodskem področju. Takrat je delovalo v Sloveniji 83 lekarn, od katerih je za ustanovitev glasovalo 50 lekarn. Tudi Svet Lekarne Sevnica je odobril pristop Lekarne Sevnica v skupnost, zastopal pa jo je Albin Žumer, mag. farm.. Prav tako je Lekarna Sevnica v tem letu pristopila v Skupnost zdravstvenih zavodov SRS.

Žumer je bil znan po tem, da je imel eno najbolje založenih lekarn v Sloveniji. Zelo se je trudil, da je bila ta založena tudi z zdravili, ki se jih sicer ni dalo dobiti. Zdravila je šel iskati osebno ali pa jih je dobil po zvezah iz tujine (Avstrija, Nemčija). Prav tako je šel strankam zelo na roko in jim znal svetovati, zato je pri ljudeh užival veliko zaupanje, ugled in priljubljenost. O delovanju lekarne je Dolenjski list leta 1965 zapisal: »Sevniška lekarna slovi po tem, da je vedno dobro založena tudi z zdravili, ki jih primanjkuje. Poznajo jo pacienti od Brežic do Hrastnika, Ljubljane in Jesenic na Gorenjskem. Skoraj ni dneva, da ne bi sprejeli kakega zunanjega recepta.«[4]

Kljub stalnemu preurejanju in obnavljanju so prostori v Lekarni Sevnica postali pretesni in neprimerni, ker se je zaradi širjenja novega dela mesta v okolici železniške postaje in s tem posledično rasti prebivalstva povečeval promet. Težavo za stranke je prestavljala tudi precejšnja razdalja med zdravstvenim domom v nekdanji Reyevi vili (danes OŠ Ane Gale) v novem delu mesta, kjer so pacienti-bolniki dobili recepte, in lekarno, ki je bila v starem mestnem jedru, kar je bilo v času, ko so bili avtomobili še redki in so ljudje predvsem pešačili, zelo oteženo. Konec šestdesetih let se je dolgoletna želja sevniškega zdravstva po novem, sodobnem, funkcionalnem zdravstvenem domu začela uresničevati. V načrtovanje nove stavbe zdravstvenega doma se je aktivno vključila tudi Lekarna Sevnica. Sporazumeli so se, da se k zdravstvenemu domu, ki so ga umestili v novem delu mesta nad železniško postajo, na severni strani poleg, zgradi še nadstropna stavba Lekarne Sevnica.

Za 13. april 1969 je bil skupaj s splošnimi volitvami razpisan referendum o samoprispevku za gradnjo novega zdravstvenega doma in lekarne in bil izglasovan. Na redni seji 21. maja 1969 je Upravni odbor Lekarne Sevnica v gradbeni odbor za izgradnjo novega zdravstvenega doma in lekarne imenoval upravnika lekarne Albina Žumerja, mag. farm.. Stavbo zdravstvenega doma in lekarne je septembra 1970 začelo graditi Splošno gradbeno podjetje »Zasavje« iz Trbovelj.

Decembra 1970 je bila stavba lekarne pod streho, v naslednjem letu pa je sledilo opremljanje notranjosti. Osnovna zahteva investitorja je bila, da mora predstavljati bodoča lekarna najbolj funkcionalno ter racionalno zaokroženo celoto ter osrednji in glavni ambientalni prostor v novem mestnem središču Sevnice. Ta zahteva je postavila istočasno pred izvajalca posebno obvezo po še natančnejši in vestnejši izdelavi obrtniških del. Obveza je bila v celoti izvršena pri izdelavi lekarniške opreme, ki jo je brezhibno izdelala priznana sevniška tovarna stilnega pohištva in notranje opreme Stilles iz prvovrstnih domačih ter uvoženih materialov.

Jeseni 1971 se je lekarna preselila v takrat najsodobnejše prostore v Sloveniji, v novem centru mesta Sevnice, na Trg Svobode 14, kjer deluje še danes. Slovesna otvoritev lekarne in zdravstvenega doma je bila ob sevniškem občinskem prazniku v soboto, 13. novembra 1971.

O opremljenosti nove lekarne je upravnik Albin Žumer leta 1973 zapisal: »Nova lekarna ima samo 240 m² uporabne površine v dveh etažah[5] ter je po razdelitvi prostorov v gradbenem pogledu in po opremi maksimalno izkoriščena zaključena celota, v kateri so spodnji kletni prostori z zgornjimi povezani s tovornim dvigalom. Osnovno zamisel upravnika lekarne, da mora biti v srednje veliki sodobni lekarni glavni poudarek na oficini in na priročnem laboratoriju, kjer se dnevno odvija vse zahtevno in odgovorno delo farmacevta, je odlično projektiral arhitekt Anton Lešnik iz Maribora, ki se je v zadnjem času specializiral za opremo lekarn. Tako ima lekarna v pritličju oficino, razdeljeno s polkrožno recepturno mizo, prostor za stranke ter oddelek za recepturo, ročno prodajo, veterino in kozmetiko in z omarami predeljen priročni laboratorij, ki je usposobljen tudi za aseptično delo ter identifikacijo zdravil. Tla v prodajnem prostoru so iz makedonskega marmorja, strop pa je lesen, kasetiran in okrašen z grafiko akademskega slikarja Janeza Bernika. Oprema je izdelana iz furnirja ameriškega oreha in je oblečena z belimi Tacon oblogami. Posebnost opreme so specialno izdelani boksi za specialitete firme Häferle z Pharmator mehanizmom ter služi za praktično in smotrno razporeditev preparatov večjih količin.Zelo praktično so predeljeni tudi vsi predali s pomičnimi stenami iz plexi stekla ter police, ki so pomične na eloksiranih vodilih švicarske izdelave. Posebnost v prodajnem prostoru je tudi električna ura z datumom ter električna avtomatska telesna tehtnica.

Laboratorij je opremljen s sodobno Primax aparaturo z vsemi priključki ter Mettlerovimi tehtnicami, kar omogoča kvalitetnejše in hitrejše delo. Nadalje se nahaja v pritličju materialka za kemikalije in za preparate ročne prodaje, veterino in kozmetiko, pisarniški prostori,dežurna soba ter soba za upravnika. V kletnih prostorih pa sprejemni prostor za zdravila, dve materialki, pralnica s steklenim boksom za demineralizacijo vode, shramba za tekoče kemikalije, masti in sirupe, ognjevarna klet (inflammabilija), klet za jedke snovi, soba za odmor lekarniških delavcev, dve garderobi s tuši in WC.«[6]

Delovni pogoji so se v novih zračnih in funkcionalnih prostorih bistveno spremenili, promet se je že v prvem letu poslovanja povečal za 38 %, deloma zaradi pravilne lokacije (lekarna poleg zdravstvenega doma) in se je še nadalje večal z letnim porastom okoli 15 %. Ob tako dograjeni in opremljeni ustanovi je bil kolektiv lekarne upravičeno ponosen na dosežke svojega minulega dela.

4. decembra 1972 je bila z odločbo republiškega sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo lekarna verificirana s čimer ji je bila dana možnost strokovnega napredovanja ter obratovanja.

Leta 1973 se je lekarna na podlagi Zakona o konstituiranju organizacij združenega dela preimenovala v OZD Lekarna Sevnica in leta 1977 v Lekarno Sevnica p.o..

Leta 1976 je po odhodu Albina Žumerja mesto direktorja prevzela Breda Drenek-Sotošek, mag. farm.. Leta 1978 je lekarna kot prva v Sloveniji prešla na storitveni sistem obračuna zdravstvenih storitev, ki je zamenjal do tedaj veljavni maržni sistem. Prva prenova nove Lekarne Sevnica je bila opravljena leta 1979.

Leta 1990 je lekarna zaradi večletnih prošenj krajanov Planine pri Sevnici po boljši oskrbi z zdravili odprla lekarniško podružnico na Planini.

Po zakonu o zavodih in Zakonu o Lekarniški dejavnosti je leta 1994 Občina Sevnica prevzela lastništvo lekarne in izdala akt o ustanovitvi Javnega zavoda Lekarne Sevnica p.o..

Leta 1994 je dotedanja direktorica lekarne Breda Drenek-Sotošek, mag. farm., odprla zasebno lekarno[7] in na mesto direktorja je bila imenovana Ana Dolinšek-Weiss, mag. farm.. Njena prva naloga je bila ureditev vseh lekarniških enot po novem Pravilniku o pogojih za opravljanje lekarniške dejavnosti in s tem pridobitev verifikacije.

Ob 55-letnici ustanovitve Lekarne Sevnica in 33-letnici poslovanja lekarne v novih prostorih ob zdravstvenem domu je Lekarna Sevnica doživela drugo obširnejšo prenovo. Želja in ideja po razširitvi lekarne je tlela kar nekaj let. Leta 2000 je bil pridobljen idejni projekt arhitekte Katice Caglič iz Velenja za zimski vrt, ki bi lekarniške prostore, zaprtost in utesnjenost obstoječe oficine povezal in popeljal na naravno svetlobo. S praktičnimi nasveti za ureditve okolice in notranjosti je vse skozi sodeloval tudi Sevničan Rudi Stopar, ki je ob tej priložnosti izdelal tudi umetniško delo, povezano s poslanstvom lekarništva. Z novim delom lekarne in prenovljenim starim so obiskovalci pridobili boljši pogled na ponudbo lekarne, prijaznejše prostore za svetovalni del, kjer je bolje izražena farmacevtska skrb za vsakega posameznika tako v preventivnem smislu svetovanja kot o dodatni informiranosti o varni uporabi zdravil. Slavnostna otvoritev nove pridobitve se je zgodila 24. novembra 2004.

USTANOVITEV IN DELOVANJE ENOT LEKARNE SEVNICA

Lekarna Senovo

Zaradi povečanega povpraševanja po organizirani preskrbi prebivalstva z zdravili, je bila maja 1955 ustanovljena Lekarniška postaja Senovo v stavbi Zdravstvenega doma, kjer deluje še danes (Bohorska cesta 2). Kot je moč razbrati iz zapisnika redne seje upravnega odbora 24. junija 1955, »je načrt za pohištvo napravil neki arhitekt iz Ljubljane, izdelala pa ga Mizarska (produktivna) zadruga v Sevnici. Lekarniška postaja je začela obratovati 9. maja 1955 pred komisijskim pregledom, to pa vsled tega, ker Mizarska zadruga ni uspela izdelati v pogodbenem roku vsega pohištva. Splošna ambulanta na Senovem pa je nujno zaprosila našo lekarno, da otvorimo lekarniško postajo zaradi adaptacije svojih prostorov. Komisijski pregled se bo izvršil predvidoma v treh tednih.«

Lekarniška postaja Senovo je poslovala dobro in leta 1957 je bilo tako odobren predlog, da se razpiše delovno mesto diplomiranega farmacevta. Le-tega se je kot vodjo lekarne zaposlilo šele leta 1962, ko je to mesto prevzela Slavka Pibernik mag. farm.. Pred letom 1962 se na razpis ni javil nihče. Delo lekarniške postaje se je tako razširilo iz dosedanje izdaje zdravil na recept še na izdelavo zdravil po receptih. Ker je promet v Lekarni Senovo ves čas rasel se je tega leta dodatno zaposlilo še farmacevtskega tehnika. Lekarno Senovo je Slavka Pibernik mag. farm. vodila do upokojitve leta 1993, nato pa je njeno mesto zasedla Ksenija Ignjatović mag. farm..

Lekarna Senovo je bila nato prenovljena leta 1995. Julija istega leta je bil Javni zavod Lekarna Sevnica s svojimi enotami verificiran. Z verifikacijo je dobila tudi podružnica Senovo naziv lekarna. Po upokojitvi Ksenije Ignjatović mag. farm. leta 2009, je mesto vodje Lekarne Senovo prevzela Branka Kozole mag. farm.. Danes ima Lekarna Senovo tri zaposlene.

Lekarna Krmelj

Junija 1959 je bila ustanovljena Lekarniška postaja v Krmelju. Upravnik sevniške lekarne Albin Žumer, mag. farm., je upravnemu odboru na njegovi redni seji 24. novembra 1959 poročal, »da je bila otvorjena tudi lekarniška postaja v Krmelju na splošno željo tamkajšnjih bolnikov ter ambulantnega zdravnika. Postajo vodi farm. tehnik tov. Dobnik Silva, fungira pa kot provizorij v začasnem zasilnem prostoru, ker še ni mogla biti dograjena nova lekarniška postaja v sklopu zdravstvenega doma vsled manjkajočih sredstev. Izročena javnemu prometu je bila 1. avgusta 1959 in je v dosedanjem poslovanju opravičila svoj obstoj tako v okviru zdravstvene službe, ker smo tako zdravila približali čim bolj bolniku, kakor tudi v materialnem pogledu, ker bo suficitna.«

Krmeljska lekarniška postaja je prvi dve leti zasilno delovala v hiši nekdanje rudarske kolonije (Krmelj 58). Ko je bil leta 1961 v Krmelju zgrajena nova stavba zdravstvene postaje (Krmelj 53), je v njej dobila svoje stalne prostore tudi lekarniška postaja, kjer domuje še danes. Otvoritev novih prostorov lekarniške postaje je bila združena z otvoritvijo nove zdravstvene postaje Krmelj 2. julija 1961.

Na podlagi zahtev o opremljenosti lekarn, ki so izhajale iz Zakona o verifikaciji lekarn, je bila ob koncu leta 1994 prva od vseh podružnic prenovljena Lekarniška podružnica v Krmelju. Leta 1995 je po verifikaciji Javnega zavoda Lekarna Sevnica dobila skupaj s podružnico Senovo tudi podružnica Krmelj naziv lekarna. V Lekarni Krmelj je danes zaposlena ena magistra farmacije. Od leta 1988 jo vodi Sonja Malus mag. farm..

Lekarniška podružnica Planina pri Sevnici

Zaradi večletnih prošenj krajanov po še boljši oskrbi z zdravili, je Lekarna Sevnica, septembra 1990 odprla podružnico na Planini pri Sevnici. Sprva je delovala v stavbi tamkajšnje krajevne skupnosti. Ker ti prostori niso bili primerni za lekarniško dejavnost, se je januarja 1993 lekarniška podružnica preselila v Zdravstveno postajo Planina (Planina pri Sevnici 68), kjer so lekarni odstopili del neizkoriščenih prostorov in bivši laboratorij, malo kasneje pa so prostore povečali še v del hodnika. Pri verifikaciji lekarne, ki jo je julija 1994 opravila Republiška verifikacijska komisija, je bilo ugotovljeno, da prostori ne ustrezajo pravilniku o pogojih za opravljanje lekarniške dejavnosti. Primanjkovalo je namreč 12 m² površine. Postavljen je bil enoletni rok za odpravo pomanjkljivosti, sicer pa bi morali lekarno zapreti. Po večkratnih sestankih direktorice Ane Dolinšek Weiss mag. farm. na Občini Šentjur pri Celju ter v Zdravstveni postaji Planina in Zdravstvenem domu Šentjur, so skupaj za arhitektom Sadarjem našli funkcijsko in finančno najugodnejšo rešitev. Kljub dobri volji Občine Šentjur, se ni našlo potrebnih finančnih sredstev, zato je Lekarna Sevnica pristala na investicijo in delni poračun le-te v najemnini. Lekarno so tako povečali na 52 m². Po končanju gradbenih del je bilo potrebno prilagoditi tudi opremo novim prostorom, ki jo je Lekarna Sevnica v celoti sama financirala. Idejno rešitev je izdelal sevniški umetnik Rudi Stopar. Lekarna je bila julija 1995 verificirana, tako da so bile odstranjene vse zakonske ovire. Otvoritev povečane in prenovljene lekarniške podružnice je bila 16. septembra 1995. Lekarniško podružnico Planina pri Sevnici danes vodi ena magistra farmacije. Od ustanovitve do leta 2008 je bila vodja Lekarniške podružnice Planina pri Sevnici Irena Groboljšek – Kavčič mag. farm., danes pa jo vodi Melita Stopar Zeme mag. farm..

DELOVANJE IN USMERITVE LEKARNIŠKE DEJAVNOSTI V SEVNICI DANES

Lekarniška dejavnost se izvaja kot javna služba v korist posamezniku in celotni družbi. Pogoji za delovanje lekarn so glede na posamezno državo zelo različni, ker je ureditev oskrbe z zdravili predmet nacionalne zakonodaje.

Na območju občina Sevnica, ki šteje okoli 17.700 prebivalcev, so tri lekarne (Lekarna Sevnica, Lekarna Krmelj in zasebna Lekarna Pod Sv. Rokom). To pomeni, da pride ena lekarna na 5966 prebivalcev in en farmacevt na 2983 prebivalcev.

Lekarna Sevnica želi doseženo raven stroke obdržati in se trudi za nadaljnji celovit razvoj. Je subjekt, ki s svojim delovanjem posega v konkurenčno okolje. To pomeni, da sta kakovost in dostopnost storitev tisti, ki postavljata razlike med posameznimi lekarnami. Bistveno pa je tudi, da sistem kakovosti sledi z roko v roki etičnemu kodeksu, saj kakovost nikakor ne sme zamenjati etičnega dela z ljudmi. Lekarniška dejavnost ni zgolj preskrba prebivalstva ter zdravstvenih zavodov in drugih organizacij z zdravili, izdaja zdravil na recept in brez recepta, magistralna priprava zdravil ter prodaja prehranskih dopolnil in tehničnih pripomočkov. Farmacevti v lekarni smo tisti zdravstveni delavci, ki smo bolniku najlažje dostopni. Tako bolniki k nam prihajajo včasih zgolj po nasvet bodisi glede samozdravljenja, o pravilni in varni uporabi zdravil, zdravem življenjskem slogu oz. izboljšanju splošnega zdravja ali pa zgolj na pogovor. Od strokovnih delavcev se v zadnjem času vse bolj zahteva tudi spremljanje racionalne uporabe zdravil. V sodelovanju z zdravniki tako izvajamo pregled terapije, opozarjamo na medsebojno delovanje med posameznimi zdravili ter predlagamo spremembo terapije. Z različnimi strokovnimi projekti (farmacevtska skrb pri hipertenziji in sladkorni bolezni, svetovanje o zdravem življenjskem slogu, osebna kartica zdravil, tedni posebnih aktivnosti v lekarni, predavanja za laično javnost) želimo čim bolj kakovostno izvajati skrb za ohranjanje zdravja, pomoč pri zdravljenju in pri pravilni in varni uporabi zdravil ter približati in predstaviti našo dejavnost samemu uporabniku. Menimo, da je bistvo kvalitete življenja v prihodnosti v preventivi oz. skrbi za zdrav življenjski slog. Iz tega razloga je tudi naše delo in svetovanje vedno bolj usmerjeno v to smer. V zadnjem času pa je postala naša naloga tudi svetovanje glede homeopatskih zdravil za akutne zdravstvene težave.

V Lekarni Sevnica se že vsa leta zavedamo, da je ključ do uspešnega dela vseživljenjsko učenje in zaposleni najpomembnejše bogastvo vsake dejavnosti. Tako veliko pozornost posvečamo izobraževanju kadrov in sledenju zaposlenih novostim in spremembam v stroki. Le na ta način je možen razvoj in nadgradnja dosedanjega našega dela. V današnji družbi, ko je bolnik na splošno vse bolj poučen o svoji bolezni ter posledično vse bolj zahteven in ko je v nekontroliranem porastu prodaja najrazličnejših prehranskih dopolnil, ki obljubljajo malodane čudežne učinke pa je to še posebej pomembno.

Zaposleni v Lekarni Sevnica verjamemo, da je naša pot prava. Vsi skupaj in vsak posebej vlagamo maksimalne napore v kakovostno storitev in dosegljivost naših storitev uporabniku. Naš cilj je zadovoljen uporabnik, ki nam zaupa in se vedno znova vrača v našo lekarno, ko potrebuje našo storitev ali pa zgolj nasvet.

Ana Dolinšek Weiss mag. farm., Petra Majcen mag. farm., Zoran Zelič

Literatura in viri

Arhiv Lekarne Sevnica. Hrani Lekarna Sevnica.

DL = Dolenjski list, letnika 1965, 1971.

ŠKERJANC KOSIRNIK, Breda: Zgodovina in razvoj lekarništva na Gorenjskem. Kranj: Gorenjske lekarne, 2008.

PREDIN, Štefan: O lekarnah na Celjskem od Mozirja do Podčetrtka. Celje: Celjske lekarne, 2002.

Tipkopis Albina Žumerja, mag. farm., za glasilo Lekarništvo, 4. 9. 1973. Hrani Lekarna Sevnica.

Ur. l. LRS, št. 41-1686a/1948.

Ur. l. FLRJ, št. 50-415/1949.

Ur. l. LRS, št. 36-2352/1949.

Ur. l. LRS, št. 14-788/1953.

Bolezenski znaki so enaki: boleče žrelo, bolečine pri požiranju, povišana telesna temperatura, povečane bezgavke na vratu, povišano število belih krvničk v krvi.  Telesna temperatura je pri bakterijskem vnetju žrela malo bolj povišana, pogosto se pojavi gnojni izcedek v žrelu. Zdravnik vzame bris žrela in v laboratoriju določijo, za katerega povzročitelja gre. To je zelo pomembno, ker je od tega odvisno zdravljenje. Antibiotiki namreč ne pomagajo pri virusni okužbi!

Zdravljenje:

-          zdravila za lajšanje bolečin in vročine,

-          pastile z lokalnim anestetikom za žrelo,

-          grgranje tople slane vode, žajbljevega čaja ali tekočine z lokalnim anestetikom,

-          pri streptokoknem faringitisu zdravnik predpiše antibiotik, ki se obvezno jemlje 10 dni – to pomeni, še nekaj časa po tem, ko se bolnik bolje počuti, zato da antibiotik uniči vse povzročitelje in se bolezen ne ponavlja.

Barbara Šoštar, mag. farm.

Viri: Zdravstveni leksikon

V Sloveniji se redko pojavlja zaradi visoke precepljenosti prebivalstva – pri nas so otroci cepljeni z dvema odmerkoma cepiva proti ošpicam: s prvim v starosti 12 – 15 mesecev in z drugim v 4. – 6. letu. Imunost je doživljenjska.

Če nismo bili cepljeni in ošpic še nismo preboleli se lahko okužimo z vdihovanjem majhnih kapljic, ki jih izkašlja bolnik.

Inkubacijska doba je 4 – 10 dni. Najprej se pojavi povišana telesna temperatura, izcedek iz nosu, vneto žrelo, suh kašelj, vnete oči. Čez nekaj dni se na sluznici notranje strani ustnic in lic pojavijo majhne bele lise ali Koplikove pege, ki niso vedno opazne, kasneje pa nekoliko srbeč rdečkast izpuščaj na koži – najprej za ušesi in ob strani vratu, nato se razširi na trup, roke, noge. Bolezen ponavadi mine v enem tednu, zaplet predstavljajo sekundarne bakterijske okužbe: pljučnica, okužbe srednjega ušesa; redko pride do encefalitisa. Človek, okužen z ošpicami, je kužen 2 -  4 dni, pred pojavom izpuščaja in vse dokler ne izgine.

Zdravljenje:

Bolnik naj počiva, dobiva zdravila za zniževanje povišane telesne temperature, za lajšanje bolečin v žrelu, proti suhem kašlju. Če se pojavijo bakterijske okužbe, zdravnik predpiše primeren antibiotik.

V juliju 2011 so na IVZ zabeležili nekaj primerov okužb z virusom ošpic. Gre za ljudi, ki so se okužili v tujini in pred tem niso bili cepljeni z dvema odmerkoma cepiva proti ošpicam. V tujini se bolezen pogosteje pojavlja, ker nimajo tako visokega odstotka cepljenega prebivalstva kot pri nas. Če nismo bili cepljeni proti ošpicam ali jih še nismo preboleli in nameravamo v tujino, na IVZ svetujejo, da se pred potovanjem cepimo.

Cepljenje ni primerno za nosečnice in osebe, ki so alergične na jajca ali antibiotik neomicin.

Barbara Šoštar, mag. farm.

Viri: Zdravstveni leksikon, www.ivz.si