Homeopatija

Homeopatija v naših krajih nekoč in danes

Homeopatija ima v naših krajih bogato tradicijo. Sevniški zdravnik Franc Šuklič jo je začel uporabljati leta 1814, ko ga je baron Anton Alfred Moscon seznanil s prijateljem Hahnemannom, nemškim zdravnikom in ustanoviteljem homeopatije. Šuklič je namreč trpel zaradi hudih glavobolov in epilepsije. Svoje težave je rešil šele po temeljitem študiju Hahnemannovih del Organon-a in Materije medice. Okrog leta 1817 je bil prvi na Štajerskem, ki je začel tudi druge ljudi zdraviti s homeopatijo. Homeopatija je v tem času imela na Slovenskem veliko privržencev pa tudi nasprotnikov. Ohranila se je vse do konca druge svetovne vojne, ko je prav v Sevnici umrl zadnji homeopatski zdravnik ( Pope Toth, 1994: 14).

Ponovno so jo začeli uporabljati konec prejšnjega stoletja. Leta 1992 so ustanovili Slovensko homeopatsko društvo. Leto kasneje smo v lekarnah z Evropsko farmakopejo dobili predpise glede homeopatskih zdravil. Oktobra 2008 pa so sprejeli Pravilnik o homeopatskih zdravilih, ki je omogočil, da so le-ta pridobila dovoljenje za promet v Sloveniji. Danes je v naših lekarnah na voljo 77 homeopatskih zdravil,ki jih lahko magistri farmacije z dodatnimi znanji iz tega področja svetujemo za samozdravljenje.

Homeopatija temelji na treh značilnostih:

1. Similia similibus curentum (podobno se zdravi s podobnim).
Ta osnovni zakon homeopatije pravi, da snov, ki jo damo zdravemu človeku v velikem odmerku, povzroči nastanek določenih bolezenskih znakov. Če pa damo bolniku s takšnimi znaki homeopatsko zdravilo v majhnih odmerkih, pa ti bolezenski znaki izginejo.

2. Minimalni odmerki in potencirana zdravila
Homeopatska zdravila so mineralnega, rastlinskega ali živalskega izvora. Izdelujejo se tako, da se najprej pripravi matična raztopina, nato pa sledi potenciranje (redčenje in stresanje). Potenca zdravila pomeni v kakšnem razmerju smo redčili raztopino in kolikokrat smo postopek redčenja ponovili. Višje potence pomenijo bolj razredčene raztopine in večkratno stresanje. Zdravila višjih potenc imajo močnejše in dolgotrajnejše delovanje. Ker se uporabljajo minimalni odmerki, ni stranskih učinkov.

3. Življenjska sila
Homeopatska zdravila delujejo na življenjsko silo, torej vplivajo na naravno zdravilno moč organizma, da se povrne v ravnovesje in bolezenski znaki izzvenijo. Pri izbiri ustreznega homeopatskega zdravila moramo zato pridobiti čim več podatkov o vzrokih nastanka težav, kaj jih poslabša oz. izboljša, kdaj te spremembe nastanejo,prirojena stanja, razmišljanje bolnika,..Ko bolnik zaužije pravilno izbrano homeopatsko zdravilo, lahko pride do prvega poslabšanja (glavobol, utrujenost, pojačanje simptomov), kar nakazuje na to, da se organizem vrača v ravnovesje, kmalu pa sledi izboljšanje.

Uporabnost homeopatije
Homeopatska zdravila se uporabljajo za zdravljenje akutnih in kroničnih bolezni, ki pa so reverzibilne. Takšna stanja so prehladi, želodčna stanja, anksioznost, depresije, nespečnost, kožne bolezni, glavoboli, , alergije, revmatične težave, težave z učenjem.. . Pri ireverzibilnih poškodbah organov in tkiv, kot so hude degenerativne okvare hrbtenice, sklepov, okvare srčnih zaklopk, … pa se homeopatska zdravila uporabljajo za lajšanje težav. S homeopatskimi zdravili najlažje zdravimo otroke, ker njihov organizem še ni zasičen s škodljivimi snovmi iz okolja. Posebna previdnost pa je potrebna pri terminalnih bolnikih, ker je njihova življenjska sila šibka. Homeopatija je zelo uporabna tudi v veterini.

Homeopatska zdravila in klasična zdravila se lahko uporabljajo istočasno. Homeopatski način zdravljenja obravnava bolnika celostno (holistično), torej zdravi bolnika in ne bolezen. Prepoznavanje in razumevanje procesov, ki so bolnika privedli v stanje, zaradi katerega išče pomoč, nam pomaga izbrati homeopatsko in/ali klasično zdravilo. Tako se počasi povečuje tudi previdnost pri uporabi klasičnih zdravil, ki je bila v zadnjih časih na nizkem nivoju. Veliko zapletov in hospitalizacij bolnikov je posledica nekritične uporabe klasičnih zdravil. Temu se lahko izognemo z razumevanjem procesov, ki bolnika silijo iz ravnovesja- homeostaze.
Homeopatija torej ne predstavlja konkurenco klasični medicini. Bolniki bodo najbolje obravnavani, ko bodo lahko izbrali zdravnika z neprecenljivim znanjem medicine in tankočutnostjo homeopata. V lekarni pa se lahko odločijo za samozdravljenje s homeopatskimi zdravili, ki ustrezajo vsem odločbam iz Zakona o zdravilih.

Pripravila: Melita Stopar – Zeme, mag. farm.