Zajedalci so organizmi, ki stalno ali občasno živijo na račun drugega, ponavadi večjega, organizma. Gostitelju škodujejo s tem, da mu jemljejo hrano, izločajo strupene snovi ali ga mehanično poškodujejo. Poleg tega so lahko prenašalci številnih bolezni, ki jih lahko »podarijo« gostitelju.
Glede na čas, ki ga preživijo na gostitelju, lahko zajedalce razdelimo na začasne (muhe, komarji, klopi, stenice…) in stalne (gliste, uši…).
Glede na mesto »zajedanja« oziroma prebivanja pa jih razdelimo na zunanje zajedalce, ki se gostijo na površini gostitelja, in notranje zajedalce, ki živijo v notranjosti gostitelja.
Z zajedalci se lahko okužimo kjerkoli. Prisotni so vsepovsod okrog nas. S pravilno higieno se lahko izognemo okužbi. Prav tako je pomembna pravilna prehranjenost in kondicija telesa – naše telo ima obrambne mehanizme, s katerimi se lahko obrani okužb.
Najprej poglejmo nekaj najpogostejših stalnih notranjih zajedalcev.
Gliste ponavadi pridejo v telo skozi usta, v eksotičnih krajih lahko tudi skozi kožo. Prve lahko ostanejo v črevesu, lahko pa prehajajo črevesno steno in okužijo druge organe.
ASKARIOZA se imenuje okužba z navadno človeško glisto (Ascaris lumbriocoides).
Bolezen je razširjeno po vsem svetu, okužimo se z uživanjem hrane, okužene z jajčeci glist. Ličinka se izleže v tankem črevesu, predre črevesno steno in po krvi potuje do pljuč. Tam prodre do zračnih mešičkov in se po sapnicah, sapniku in požiralniku vrne v prebavila. V tankem črevesu ostane ličinka toliko časa, dokler ne dozori v odraslo glisto in ta je dolga od 15 do 50 cm. Simptome bolezni povzročita potovanje ličinke skozi pljuča in prisotnost odraslih glist v črevesu. Potovanje ličink skozi pljuča lahko povzroči povišano telesno temperaturo, kašelj in sopenje. Pri hujši obliki bolezni se lahko pojavijo trebušni krči, lahko pride do zaprtja črevesa, hujšanja, zadaha, neješčosti. Okužbo z odraslimi glistami ponavadi odkrijemo z iskanjem jajčec v vzorcu blata. Pomembno je, da bolnik pred preiskavo blata ne uživa antibiotikov, odvajal ali nevtralizatorjev kislin, ki lahko zmanjšajo število zajedalcev in otežijo laboratorijske preiskave. Pri preiskavi krvi je pri okuženemu človeku povečano število eozinofilcev.
Bolezen preprečujemo z ustreznimi higienskimi in sanitarnimi ukrepi: umivamo in razkužujemo roke, predvsem pred obroki, in ne uživamo neočiščenega sadja in zelenjave. Zdravimo jo z mebendazolom ali albendazolom – oboje je v obliki tablet, ki se ne priporočajo otrokom, mlajšim od enega leta, in nosečnicam. Čez tri tedne je zaželjena kontrola in če jo potrebno ponovitev zdravljenja. Naravna sredstva proti črevesnim zajedalcem so česen, surovo korenje in papaja.
TOKSOKAROZA je zajedalska bolezen, ki jo povzročajo ličinke glist Toxocara canis in Toxocara cati (prenašalci so psi in mačke).
Jajčeca zajedalca najdemo v zemlji, ki je onesnažena z iztrebki okuženih psov in mačk. Najbolj izpostavljena mesta so peskovniki, kjer mačke pogosto iztrebljajo. Pri igri lahko otroci jajčeca neposredno zanesejo v usta. Po zaužitju se v črevesu iz jajčec razvijejo ličinke. Te predrejo steno črevesa in se po krvi raznesejo v katerokoli tkivo v telesu. Tam lahko preživijo mesece in v tkivih povzročajo vnetja. Simptomi lahko nastopijo tudi več mesecev po okužbi: odvisno od količine zajedalcev, števila izpostavitev in odziva gostitelja na vdor ličink. Pojavijo se: povišana telesna temperatura, kašelj, sopenje, lahko se pojavi razširjen rožnat izpuščaj, poveča se vranica, pojavljajo se pljučnice, v krvi povečano število eozinofilcev, povečana jetra.
Preprečevanje in zdravljenje: pomembno je redno razglistovanje psov in mačk in pokrivanje peskovnikov. Pri človeku okužba mine tudi brez zdravljenja v nekaj mesecih. Zdravljenje z mebendazolom ali albendazolom ni nujno učinkovito.
OKUŽBA S TRAKULJO
Okužimo se lahko z govejo, svinjsko ali ribjo trakuljo in sicer z zaužitjem cist trakulje v surovem ali slabo kuhanem mesu. Okužba je ponavadi brez simptomov, lahko pa se pojavijo bolečine v trebuhu, driska in hujšanje.
Okužbo je bolje preprečevati, ker je zdravljenje dolgotrajno. Okužbi se izognemo z najmanj petminutnim kuhanjem hrane pri temperaturi nad 56°C. Zdravimo z albendazolom, obvezen je ponovni pregled za okužbo tri in šest mesecev po terapiji.
TOKSOPLAZMOZA je infekcijska bolezen, ki jo povzroča Toksoplasma gondii.
Zajedalec se razmnožuje le v celicah črevesne stene mačk, ki s svojimi iztrebki izločajo jajčeca. Ljudje se okužijo z zaužitjem surovega ali premalo kuhanega mesa ali pri stiku z zemljo, ki vsebuje ciste iz mačjih iztrebkov. Bolezen lahko poteka brez simptomov ali pa so ti precej nespecifični. Lahko se pojavijo povečane bezgavke, splošno slabo počutje, bolečine v mišicah. Okužbo s toksoplazmozo ponavadi dokažemo s preiskavo krvi za dokaz prisotnosti protiteles proti zajedalcem. Okužba je nevarna za nosečnice, ker se lahko prenese na plod in sproži bodisi splav, rojstvo mrtvega otroka ali otroka s kongenitalno toksoplazmozo. Vse nosečnice testirajo na prisotnost protiteles proti toksoplazmi in če bodoča mamica še nima le-teh (še ni bila okužena s Toksoplasmo), mora biti izredno previdna v stikih z mačkami oziroma kraji, kjer se zadržujejo mačke.
Najpogostejši stalni zunanji zajedalci so garje in uši.
GARJE (skabies) povzroča pršica Sarcoptes scabiei.
Okužba se prenaša s stikom človeka na človeka in pogosto zbolijo vsi člani gospodinjstva. Brez stika s človeškim telesom pršice preživijo le kratek čas in pranje jih uniči. Samica izkoplje kanalčke pod zgornjo plastjo kože in vanje odloži jajčeca. Mlade pršice se izležejo v nekaj dneh. Glavna značilnost garij je močno srbenje, ki je hujše ponoči, in kanalčki na koži.
Zdravljenje: krema s permetrinom, žveplovo mazilo.
UŠI so drobne žuželke, ki se s človeka na človeka zlahka širijo s telesnim stikom ali souporabo oblačil in drugih osebnih predmetov.
Ločimo naglavne uši, telesne uši in sramne uši. Ušivost povzroča hudo srbenje, včasih otečejo bezgavke v zatilju.
Zdravljenje: permetrin, piretrin, parafinsko olje, kokosovo ali jojobino olje, vire infestacije (glavnike, pokrivala, oblačila, posteljnino) je treba dekontaminirati s sesanjem, pranjem na vsaj 60°C, parnim likanjem, kemičnim čiščenjem, zamrzovanjem.
KLOPI so začasni zunanji zajedalci, ki spadajo k pršicam.
Nahajajo se v travi, podrasti, grmičevju. Ko se oprimejo toplokrvnega gostitelja, poiščejo primerno mesto na koži in se zavrtajo vanjo v smeri urinega kazalca s posebnim aparatom. Ob vbodu izločajo snov, ki preprečuje strjevanje krvi, zato vbod srbi. Ko se klop napije krvi, sam odpade. Nevarni so zato, ker prenašajo povzročitelje različnih bolezni (boreliozo, erlichiozo, klopni meningitis…).
Ko na koži opazimo klopa, ga čim prej odstranimo s pinceto za odstranjevanje klopov, s katero zagrabimo klopa in ga povlečemo iz kože v smeri, ki je obratno smeri urinega kazalca. Najboljša pa je seveda preventiva: uporaba repelentnih sredstev, s katerimi »odganjamo klope«, tako pri ljudeh kot pri naših ljubljenčkih (psi, mačke). Le-ti lahko prinesejo klope na dlaki v naše notranje prostore.
Kot pri vseh boleznih je tudi pri okužbah z zajedalci najpomembnejša preventiva: higiena in vzdrževanje telesne kondicije. Če pa pride do okužbe, čim hitrejše ukrepanje in zgodnje zdravljenje.
ZAJEDALCI NAŠIH LJUBLJENČKOV
NOTRANJI ZAJEDALCI
1. GLISTE
Žival se okuži z jajčeci, ki jih z iztrebki izločajo obolele živali. V prebavilih se iz njih razvijejo gliste, ki se hranijo z napol prebavljeno hrano. Pri manjši okužbi ne bomo opazili nobene spremembe, jajčeca lahko opazimo le z laboratorijsko diagnostiko. Ko število parazitov naraste, žival začne izgubljati težo, spremeni se kvaliteta dlake, bolj je dovzetna za druge okužbe, gliste lahko opazimo v iztrebkih. S pasjimi glistami se lahko okuži tudi človek! Bolezen poteka – odvisno od števila zajedalcev in kondicije človeka – podobno kot pri okužbi s človeško glisto.
2. TRAKULJE
Žival se okuži z zaužitjem jajčec, ki jih izločajo obolele živali ali preko vmesnega gostitelja (prežvekovalci, prašiči, bolhe, človek). Znaki so enaki kot pri glistavosti. V iztrebkih lahko opazimo dele trakulje: ploščate odrivke, napolnjene z zrelimi jajčeci.
Zdravljenje okužb z notranjimi zajedalci
Glistavost in trakuljavost pri psih in mačkah zatiramo predvsem s preventivo. Žival preventivno razglistimo 3-4x letno. Na trgu so za to namenjeni različni pripravki. Največ se uporabljajo tablete, pri katerih zadostuje enkratno dajanje, količina tablet je odvisna od telesne teže ljubljenčka. Za mačke in mladičke so primerne predvsem paste, ki jo iztisnemo živali v gobček (količino, primerno telesni teži živali). Včasih je potrebno večdnevno dajanje, sicer zdravilo ne učinkuje na trakuljo. Pri živali, ki je huje okužena z zajedalci,odmerek zdravila ponovimo čez 14 dni.
ZUNANJI ZAJEDALCI
1. BOLHE so zelo razširjeni zajedalci, najdemo jih na koži živali. Najlažje se opazijo na trebuščku ali nad repom. Hranijo se s krvjo, ki jo sesajo skozi kožo. Vbod srbi, zato se naš ljubljenček zelo praska. Če je alergičen na bolšjo slino, se pojavi rdeč izpuščaj. Bolhe so zelo trdovratne, ker insekticidi delujejo le na odrasle bolhe, zato je zelo pomembna preventiva (ovratnice, posipi, pršila, šamponi, ampule). Poleg tega odrasle bolhe izločajo jajčeca, ki padajo na tla. Kako hitro se bo iz jajčeca razvila bolha, je odvisno od pogojev in lahko traja od 14 dni do 6 mesecev. Zelo pomembno je čiščenje prostorov!
2. UŠI Podobno kot bolhe. Odstranjujemo na enak način.
3. GARJE povzroča pršica. V grobem ločimo garje, ki zajedajo v koži, in tiste, ki se nahajajo v sluhovodu. Ob okužbi na koži opazimo ranice, kraste. Najpogosteje je prizadet gobček in uhlji. Okužba zelo srbi, ljubljenček se zelo praska, na mestu okužbe pride do izgube dlake, lahko tudi do globokih poškodb kože. Garje se prenašajo s tesnim stikom. Garjavost odpravimo z nanosom posebnih ampul, lažje oblike lahko tudi z mazili.
4. KLOPI so zunanji zajedalci, ki spadajo k pršicam. Nahajajo se v travi, podrasti. V kožo gostitelja zavrtajo s posebnih organom in srkajo kri. Ko se nahranijo, sami odpadejo. Nevarni so, ker lahko prenašajo različne bolezni. Če na živali najdemo klopa, ga čim prej odstranimo s pomočjo pincete za klope. Najbolje pa je uporabiti repelentna sredstva, s katerimi odganjamo klope. Pripravki so ponavadi isti kot za zatiranje bolhavosti (pršila, ampule, ovratnice).
Pripravila: Barbara Šoštar, mag. farm.
Viri:
- Veliki zdravstveni priročnik
- Naravna sredstva proti glistavosti
- internet